SERIJSKI VMESNIK

Slabost paralelnega načina komuniciranja je v velikem številu žic, ki so potrebne za vzporedni prenos podatkov. To lahko povzroča probleme, še posebno, če so žice dolge in bi radi imeli hiter prenos. Dobra rešitev tega problema je transformacija bajta v bitno zaporedje in pošiljanje le-tega po eni žici. Tako potrebujemo v najboljšem primeru le dve žici (sprejem, pošiljanje podatkov) in žico za skupno maso. Take linije so lahko zelo dolge.

Velika prednost serijskega prenosa podatkov je tudi v tem, da je dobro standardiziran in ga podpira velika večina računalniških sistemov, vključno s PC-ji, delovnimi postajami, mikroračunalniki, nekateri mikrokrmilniki...

Pričakovali bi, da pošiljajo naprave, ki uporabljajo serijski prenos, podatke počasneje, saj pošljejo le 1 bit namesto 8 kot pri paralelnem prenosu. V veliko primerih je to res, na primer pri PC-ju, kjer je paralelni prenos preko paralelnega vmesnika približno desetkrat hitrejši od tistega, ki poteka preko serijskega. Po drugi strani pa lahko dosežemo s serijskim prenosom zelo visoke hitrosti. Vzrok temu je potreba po le enem oddajniku in enem sprejemniku, za katera lahko uporabimo specialna in tudi draga vezja, ki zagotavljajo izredno visoko hitrost prenosa (omrežne kartice...).

Serijski vmesnik je prisoten v PC računalniku od njegovega nastanka. Vsa serijska vrata v PC-ju so asinhrona in jih krmili UART. V zadnjem času so se za PC uveljavili še drugi serijski vmesniki (naprimer: USB, firewire, I2C), ki pa uporabljajo drugačna vezja in imajo določene prednosti pred RS232 vezji. Kljub temu, je klasični RS232 vmesnik še vedno standardna oprema vseh PC-jev. Omogoča zanesljivo, poceni in enostavno povezovanje na velike razdalje tam, kjer niso potrebne visoke hitrosti.